Imejte se radi!

Fotografiranje, ki je bilo sprva mišljeno le za “fotko na torti” (naš dedi namreč čez nekaj dni praznuje zavidljivih 90 let, hkrati pa bosta z babi proslavila tudi svojih 60 let zakona) je zame postalo pravi izziv. Noč pred fotografiranjem sem veliko premišljeval… Prvič: prav nihče v družini nima niti enega lepega posnetka, kjer bi bila dedi in babi skupaj. Drugič: Nobeden od njiju se ne mara fotografirati (pred fotoaparatom si ponavadi zakrijeta obraz, pokažeta jezik ali pa se enostavno kam potuhneta), kar bo zame predstavljalo dodaten izziv. Tretjič: misli so mi začele uhajati stran od fotografije… Kdaj in zakaj pride obdobje, ko se (starejši) pari nehajo držati za roke na sprehodu, od kdaj ni več tistih nežnih dotikov, zaljubljenih pogledov, kdaj se nehaš ljubiti in le živiš drug z drugim? Zakaj osebi, s katero preživiš vse svoje življenje, pokažeš da jo imaš rad le ko pride bolezen, ko pa ozdravi je vse spet po starem? Ja, vem, globoke misli, ampak zavedel sem se, da svojega dedija in babi še nikoli nisem videl, da bi se poljubila, da bi se objela, da bi se držala za roko. Zjutraj sem Piki takoj rekel, da si želim, da NIKOLI ne pride do tega! Do smrti si želim, da si vsak dan poveva da se ljubiva (to nama uspeva že 13 let) ter se vsak dan vsaj enkrat objameva in poljubiva. Če nama to uspe, sva zmagala! In tako se je začela misija tistega dne. Niti slučajno si nisem želel narediti le “fotko za na torto”, želel sem ustvariti fotografije, po katerih si ju bom za vedno zapomnil, hkrati pa me bodo opominjale, česa si jaz želim v njuni starosti. Ne samo to, želim si, da bi tudi najini otroci in nekoč vnučki vedeli, da sva se imela s Piko resnično rada – do smrti.
Odpeljal sem ju do Koseškega bajerja. Tam se babi velikokrat sprehaja s svojo sestro, dedi pa nas je vnuke večkrat peljal tja drsat in kolesarit. Zdaj sem hotel tam združiti njiju! Po poti sta me večkrat vprašala zakaj je to fotografiranje potrebno, jaz pa sem jima le odgovoril, da delam to za njiju in za vse nas. Vedel sem, da jima bo precej neprijetno, zato sem želel svoje delo opraviti kar se da hitro. Sprva sem si želel le enega lepega njunega portreta, a potem sem “padu notr”. Ni mi bilo dovolj, da sta se le pogledala, pripravil sem ju do tega, da sta se objela in na koncu celo poljubila. Pripravil sem ju do tega, da jima niti nerodno ni bilo več in takrat je zame postala izkušnja zelo emocionalna. PRVIČ sem ju videl tako skupaj in jaz sem to dosegel! Vesel sem, da sem fotograf in srečo imam, da sem lahko bil priča tem čustvom ♥

Vsaj zame bodo to res nepozabni spomini ohranjeni na fotografiji, upam pa, da se je celotna izkušnja dotaknila tudi njiju. Morda se je dotaknila tudi vas. Imejte se radi in si to tudi pokažite!

P.S.: Mami in ati, vidva sta naslednja!!!