Sledil je prvi pregled in ugotovili smo, da je plod odmrl… #trenuteksreče

Kakšna je vaša zgodba?

Najin trenutek sreče je bil, ko se je rodil najin mali zaklad T., saj sva na ta trenutek čakala 6 let. Spoznala sva se pri mojih 16. Letih. Noro sva se zaljubila, uživala drug z drugim. Potem pa je napočil čas, ko sva si zaželela otroka. Zanositi sva se trudila dobro leto, pa ni bilo uspeha. No, pa sem le dragega po pogovoru prepričala, da stopiva po zdravniško pomoč. Ugotovili so, da je problem v njegovih plavalcih. Zanj je bil to hud šok. Odločila sva se, da greva v postopek z umetno oploditvijo. Prišel je čas, ko sva zagledala 2 črtici. Kar nisva mogla vrjeti svojim očem. Sledil je prvi pregled in ugotovili smo, da je plod odmrl. Žalost je bila hudo velika, ampak sva si rekla, da morava vztrajati. Sledil je ponovni poskus po enoletni pavzi. Zopet je vse skupaj lepo potekalo. Prišel je dan, ko bi morala iti po najinega pikija, a naju preseneti klic. Hladnokrvno nama povedo, da nobena celica ni dozorela in da ne bo prenosa. Po vrhu vsega pa jaz pristanem na urgency – operacija jajčnika. Hvala bogu so me lepo zrihtali in je bilo vse ok. Bila sva odločna, da želiva otroka, zato sva se zopet podala v boj z najino bitko in se odločila za ponovni poskus. Tokrat v drugi ambulanti, v Mariboru. Prišel je čas za novi postopek, vse je bilo popolno. A zopet mi niso mogli narediti prenosa. Hvala bogu smo pridelali 4 zamrznjenčke. Čez tri mesece sva šla po dva najina “pingvinčka” in zopet zagledava 2 črtici… Žal tokrat ni bilo takšnega veselja. Sledil je pregled, vse je bilo vredu….videli smo sicer enega srčka ampak smo ga. Sledil je ponovni pregled, ginekolog je bil zaskrbljen a ni nič konkretnega povedal, srček je še zmeraj utripal. Sledi ponovni pregled in žal izveva, da se je srček ustavil. Svet se nama je ustavil, porušil…. Bili so težki dnevi, sledil je splav….. Govorila sem si ali bom sploh kdaj rodila otroka svojemu dragemu. Nisva se vdala, imela sva še dva zamrznjenčka. Rekla sva si, da nimava kaj izgubiti, ampak samo dobiti. Sledil je ponovni postopek, zopet sva zagledala 2 črtici…. sledili so pregledi, midva v strahu čakala, ali bodo rekli, da je vse vredu…. In napočil je dan, ko se nama je rodil sin. Vse je bilo vredu, bil je popoln! Ko sva ga dobila v naročje sva se zaljubila. Sledilo je nekaj nevšečnosti, na intenzivnem oddelku sva bila 2 dni, ampak to je bila za nas “mala malica”. Zdaj se veselo crkljamo doma.

Kaj/kdo je vaša inspiracija?

Najina inspiracija je vztrajnost. In vsi pari, ki se trudijo zanositi. In seveda starši, ki so jim otroci vzeti po porodu.

Kako je vaša zgodba vplivala na vas, na to, kdo ste danes?

Najina zgodba je “kriva”, da sva danes to kar sva. Ponosna in hvaležna sva, da imava otroka, da imava drug drugega. Naučila sva se veliko in zato sva danes tu kjer sva, ponosna starša sinu T.

Zakaj bi na najinem blogu objavila prav vašo zgodbo?

Da bodo lahko pari s težavami podobnimi najinim, v tistem težkem trenutku prebrali spodbudno zgodbo. Ker se splača vztrajati.

Kakšne bi bile vaše vzpodbudne besede za vse tiste s podobno zgodbo kot je vaša?

Vztrajaj do konca, ne obupaj!

 

Je za vami podobna izkušnja? Svojo lahko v inspiracijo drugim zapišete na povezavi #trenuteksreče.

Save

Save

Share on Facebook117Tweet about this on TwitterShare on Google+0Share on LinkedIn0Email this to someonePin on Pinterest0