Sedaj ste noseči, naj tako tudi ostane… #trenuteksreče

Kakšna je vaša zgodba?

‘Sedaj ste noseči, naj tako tudi ostane!’
To so bile besede, ki sva jih po štirih letih čakanja in preiskav, štirih letih upanja, da se na nosečniškem testu pokaže +, slišala od ginekologa, po končanem postopku izventelesne oploditve (IVF). Polna upanja, z nasmeškom na obrazu, sva se odpravila domov. Vendar pa je nasmeh kmalu zapustil moj obraz, saj so me doma načele grozne bolečine.
Pomislila sem, da je moje telo zarodek sprejelo kot tujek in se bojuje proti njemu. In ja, po dveh tednih čakanja in negotovosti, se je najino upanje razblinilo, saj se nosečnost ni obnesla. Razočaranje je bilo veliko, jok me je zajel vsakič, ko sem nekoga seznanila z novico, po glavi so se mi motala vprašanja ZAKAJ RAVNO MIDVA!?! S ČIM SVA SI TO ZASLUŽILA?!?
Na srečo je moj partner moja skala, ki me je pobral in rekel, da se ne vdava in da nama bo slej ko prej uspelo!
Pa sva čez 3 mesece poizkusila ponovno.
Po prenosu zamrznjenčka, sva se ponovno optimistično odpeljala proti domu. Ta optimizem je trajal kak teden in prepričana sem bila, da nama bo tokrat uspelo! Bolj ko se je bližal dan menstruacije, bolj sem postajala negotova … vsaka rahla bolečina je v meni vzbudila dvom … moje razpoloženje je nihalo … enkrat pozitivna, drugič negotova, tretjič v strahu pred razočaranjem.
In ja, razočaranje je obveljalo! SPET!! Podrl se mi je svet … tako močno si želim otroka, moj partner pa še toliko bolj, bil bi najboljši očka … Vsakič, ko sem ga videla, kako srečen je pri igri z drugimi otroki, se mi je zlomilo srce… NI FER!
Ginekologa sem vprašala, zakaj HUDIČA se zarodek ne prime, ko pa sem jaz popolnoma zdrava?!? In tu sem doživela udarec, ki je ubil moje upanje, da bom v roku enega leta noseča. Tu sem zadela dno.
Odgovor na moje vprašanje:
‘Glede na to, da ste vi popolnoma zdravi, je lahko razlog za neuspeh samo slaba kvaliteta zarodkov. Najboljši zarodek je vedno prvi, ki vam ga vstavimo. Zamrznjenčki pa že tako ali tako izgubijo na kvaliteti.’

Moje spoznanje: Čez tri mesece bova torej postopek ponovila, vstavili mi bojo še tretji (zadnji) zarodek, katerega kvaliteta je slabša od prvega, ki je bil najboljši, pa se ni obnesel. Kar pomeni, da bo tudi takrat rezultat negativen. In potem se ponovi CELOTNI postopek (PUNKCIJA ipd.) in šele takrat, ko bojo zarodki sveži, MOGOČE obstaja šansa, da nama uspe. NEZASLIŠNO!!
JEZA, ki sem jo čutila, je bila nepopisna. Na tej točki sem izgubila upanje, da bom v bližnji prihodnosti noseča. TAKRAT mi je padlo dol vse. JEBIGA, septembra bom šla še enkrat na neuspešen postopek, nimam kaj …
S partnerjem sva začela raziskovati alternative (posvojitve ipd.), ker brez otroka NE bova. Če ne gre drugače, bova pač sončka posvojila (kar je tudi svoje vrste podvig!).
Nisem se več ubadala z nosečnostjo, z dnevi ovulacije, privoščila sem si oddih z najdražjim, odšla na vikend oddih s kolegico, si privoščila kak kozarček preveč (česar do tedaj nisem smela) … Življenje gre naprej! Pač ne bom doživela presenečenja, ki ga pari doživijo, ko izvejo, da jim je uspelo, čisto nepričakovano, zanositi (kar sem si nadvse želela), mogoče niti ne bom nikoli noseča … ampak konec koncev imam najboljšega partnerja in ta izkušnja naju je še bolj utrdila in naju povezala. In to je tudi nekaj, česar nima vsak in četudi bova ostala brez otroka, sva lahko hvaležna, ker sva se našla!
In bilo je en mesec po DRUGI neuspešni oploditvi, ko sva bila seznanjena z novico, da sva NOSEČA in to popolnoma nepričakovano (naredila sem namreč 6 nosečniških testov, ker nisem mogla verjeti)!!
En mesec po štirih letih truda, po dveh neuspešnih umetnih oploditvah, pri pičlih 10% možnosti zanositve po naravni poti, nama je točno to uspelo!!
In do tega trenutka nisem verjela v zgodbe, kako se ljudje preprosto vdajo, po neštetih poizkusih in letih, potem pa jim kar naenkrat uspe. LARIFARI! Nisem si mogla predstavljati, kako sploh lahko nekdo izgubi upanje, dokler ga nisem izgubila sama! In ne vem, kaj je pripomoglo k temu, da se nama je KONČNO posrečilo – je bilo to zaradi tega, ker sem odmislila breme o zanositvi ali pa se res vse zgodi ob svojem času in stvari ne moremo prehiteti, ne glede na to, kako se trudimo … saj veste Človek dela načrte, življenje pa se mu smeje :)

Kaj/kdo je vaša inspiracija?

Moja inspiracija je na prvem mestu moj partner, ker me dela močnejšo, ker me dela boljšo in ker je močan zame, v trenutkih, ko bi tudi sam lahko obupal.
Na drugem mestu so to moja družina in tesni prijatelji, ki dajejo življenju smisel in so prisotni in pristni tako v dobrih, kot tudi slabih časih.
In pa nenazadnje vse take in drugačne zgodbe ljudi, ki se znajdejo v bitki, ki je zaznamovala njihovo življenje in se ne bojijo te izkušnje deliti z drugimi, zgolj v želji, da bi pri nekomu vzbudili kanček upanja, ki so ga mogoče že izgubili.

Kako je vaša zgodba vplivala na vas, na to, kdo ste danes?

Najina zgodba je vplivala predvsem na naju, kot par, saj naju je še bolj povezala, dokazala sva si, da sva dovolj močna, da greva skupaj skozi težke preizkušnje, brez obtoževanj, s 110% podporo en drugemu.

Zakaj bi na najinem blogu objavila prav vašo zgodbo?

Ker se mi zdi, da je umetna oploditev še vedno TABU in se je marsikdo sramuje in take izkušnje raje zadrži zase, čeprav je parov, ki gredo skozi to ogromno.

Kakšne bi bile vaše vzpodbudne besede za vse tiste s podobno zgodbo kot je vaša?

Vsem parom, ki se soočate s podobnimi situacijami – človeško je obupati, človeško je jokati in biti jezen na cel svet. Človeško se je spraševati ZAKAJ MIDVA! Vendar nikoli ne pozabite na točno ta del – MIDVA! Naj vas take izkušnje povežejo, ne pa razdrejo. Naj bo še tako težko, ne obtožujte en drugega, v kom je težava, da nimata otrok. In iz dna srca vam želim, da se vam v kratkem nasmehne sreča! <3 *Vsem tistim parom, ki se že dalj časa trudite na tem področju, a se bojite obiskati specialiste – NE ODLAŠAJTE! Stvari se zavlečejo in nihče ni rekel, da če se postavita v čakalno vrsto, da vama bo treba iti do konca s postopki. Lahko še vseeno zanosita spontano med celotnim cirkusom. Konec koncev pa pregledi ne škodujejo, niti vaju nič ne stanejo, na poti pa lahko spoznata čudovite ljudi in zgodbe, ob katerih bosta spoznala, da imata vidva v bistvu še srečo (jaz sem slišala veliko zgodb, ob katerih se mi je najina zdela popolnoma zanemarljiva). *In nazadnje – vsem tistim parom, ki si resnično želite otroka – ne čakajte na POPOLNE razmere, saj ni nujno, da boste zanosili takoj, če pa že, pa samo pomislite kakšno srečo imate, kakšen privilegij! Sama se namreč večkrat tolčem po glavi, ker nisem poslušala očetovega nasveta, ko mi je dejal, da se vseh stvari v življenju ne da načrtovati. In večkrat se sprašujem, kako bi se odvilo, če bi nosečnost načrtovala že par let prej… bi mogoče sedaj imela že drugega otroka? Nama mogoče sploh ne bi bilo treba skozi vse to? Odgovorov na ta vprašanja ne bom nikoli izvedela, sem pa vseeno hvaležna za to izkušnjo, saj sva se s partnerjem naučila veliko! Takšne izkušnje te utrdijo, utrdijo zvezo in ti podajo nauk, ki ga lahko nato deliš z drugimi in mogoče kdaj komu tudi pomagaš.

Je za vami podobna izkušnja? Svojo lahko v inspiracijo drugim zapišete na povezavi #trenuteksreče.

Save

Save

Save

Save

Save

Share on Facebook89Tweet about this on TwitterShare on Google+0Share on LinkedIn0Email this to someonePin on Pinterest0